Raziskovalci britanskega centra John Innes so v novi študiji poskušali z genskim inženiringom paradižnika zagotoviti nov vir vitamina D. Znano je, da paradižnik že naravno vsebujejo predhodnika vitamina D, znanega kot 7-DHC, a v zelo majhnih količinah in to le v listih, ki pa jih običajno ne uživamo. Da bi to spremenili, so raziskovalci s sistemom za urejanje genov CRISPR-Cas9 izklopili poseben encim v genomu paradižnika, ki običajno pretvarja 7-DHC v druge molekule. Brez tega encima se 7-DHC v mesu, lupini in listih paradižnika kopiči v veliko večjih količinah, blokada tega encima pa ne vpliva na rast, razvoj ali pridelek paradižnika. Pri vsem skupaj je zanimivo tudi to, da se količina vitamina D, pri takšnem paradižniku, podobno kot pri človeški koži, poveča z izpostavljenostjo sončnim žarkom, točneje žarkom UVB. Raven vitamina D v takšnem paradižniku je takšna, da ga en sam povprečno velik sadež vsebuje toliko kot dve jajci ali 28 g tunine, s sušenjem na soncu pa jo je mogoče še povečati.
Zgodba pa se tu ne konča. Poleg sadežev takšnega paradižnika so za pridobivanje vitamina D uporabni tudi njegovi zeleni deli, iz katerih je, namesto da bi jih zavrgli, mogoče izdelati prehranska dopolnila. In ker imajo podobne biokemične lastnosti tudi nekatere druge rastline, recimo jajčevci in krompir, bo s tehnologijo CRISPR najverjetneje tudi njih mogoče »usposobiti« do te mere, da bodo sadeži in zeleni deli nudili bistveno več vitamina D kot zdaj.
In kaj je CRISPR? Je kratica za Clustered regularly interspaced short palindromic repeats, ki zveni zelo zapleteno, v bistvu pa gre za dokaj razumljivo metodo spremembe genskega zapisa. Ta namreč omogoča da znanstveniki v milijardah »črk«, ki sestavljajo genski zapis nekega organizma, posamezne »črke« zamenjajo ali pa nek segment odstranijo, nekako podobno kot mi urejamo besedilo v urejevalniku. Seveda tu takoj naletimo na vprašanje gensko spremenjenih organizmov (GMO). EU se že dolgo izogiba konkretnemu odgovoru na vprašanje ali CRISPR, ki je znan od leta 2012, sodi med metode GMO ali ne. In ker je EU tiho, se je najprej švedski Odbor za kmetijstvo, nato pa še nekateri odločili, da bo zakon o prepovedi gojenja GMO interpretiral sam. Odločili so, da če se iz verige DNK nek del le odstrani in se ne nadomešča s »tujim DNK«, ne gre za gensko spremembo (GMO oz. GSO). S to odločitvijo so dali zeleno luč za gojenje tovrstnih rastlin brez posebnih dovoljenj.
Študija je bila objavljena v reviji Nature Plants.
Vir: John Innes Centre, slika je simbolična
