Razrešena skrivnost vulkana, ki je »ubil poletje«

Leto 1831 je bilo vremensko gledano zelo neprijazno. Po vsem svetu so se temperature znižale za povprečno 1 °C. Britansko otočje se je spopadalo s poplavami, kot jih do takrat še ni bilo, severovzhod ZDA so prizadele snežne nevihte, v Indiji in na Japonskem pa so zaradi uničenih pridelkov spopadali s hudo lakoto. Skladatelj Felix Mendelssohn, ki si je očitno vzel premor od pisanja svojega »Godalnega kvarteta št. 2 v a-molu«, je zapisal, da je med potovanjem skozi Alpe doživel »pusto vreme, ponoči in zjutraj je znova deževalo, mraz je kot pozimi, na bližnjih hribih je že debela snežna odeja...«

V letih zatem so znanstveniki nekako prišli do soglasja, da je bil za katastrofo odgovoren vulkanski izbruh. Ta eksplozija, kot zdaj vemo, je bila enakovredna 25.000 jedrskim bombam, odvrženi na Hirošimo in je v zgornjo atmosfero izbrizgala okoli 13 milijonov ton žveplovega dioksida. Ta plin je tvoril sulfatne aerosole, ki so delovali kot majhna zrcala in odbijali sončno svetlobo nazaj v vesolje, kar je občutno ohladilo planet.

In kateri vulkan je bil krivec za podnebno katastrofo? Znanstveniki na to vprašanje dolgo niso našli odgovora. Skoraj 200 let. Ekipa pod vodstvom dr. Willa Hutchisona iz Oddelka za zemeljske in okoljske študije Univerze St. Andrews meni, da je našla odgovor. S pomočjo novih metod kemične analize, raziskali vulkanska jedra iz leta 1831 in našli »prstne odtise« mikroskopskih delcev pepela, desetkrat tanjših od človeškega lasu, ki so bili izbrizgani v zrak. Raziskovalci so odkrili, da se kemična sestava pepela v ledenem jedru ujema s sestavo vulkana Zavaritski na oddaljenem, nenaseljenem otoku Simušir, ki je del Kurilskega otočja. Gre za dokaj nenavadno območje, saj je sporno ozemlje med Rusijo in Japonsko vse od konca druge svetovne vojne, v času hladne vojne pa je tam bila tajna baza jedrskih podmornic.

»Analiza kemije ledu z zelo visoko časovno ločljivostjo nam je omogočila, da smo natančno določili čas izbruha na pomlad-poletje leta 1831, potrdili, da je bil zelo eksploziven. Najti ujemanje z drobci pepela je trajalo dolgo in zahtevalo obsežno sodelovanje s kolegi iz Japonske in Rusije, ki so nam poslali vzorce, zbrane na teh oddaljenih vulkanih pred desetletji,« je povedal Hutchison. »Trenutek v laboratoriju, ko smo analizirali oba pepela skupaj – enega iz vulkana in enega iz ledenega jedra – je bil pravi trenutek evreka. Nisem mogel verjeti, da so številke identične. Po tem sem veliko časa namenil preučevanju starosti in obsega izbruha v zapisih s Kurilskih otokov, da bi se resnično prepričal, da je ujemanje resnično.«

Poleg zgodovinskega pomena ima incident iz leta 1831 pomembno vlogo tudi v sodobnem času, saj takšne vulkanske motnje niso redke. Zadnji vremensko motilni izbruh se je zgodil leta 1991, ko je izbruhnil Mount Pinatubo na Filipinih in znižal globalne temperature za pol stopinje Celzija.

Vir: University of St. Andrews, fotografije: Oleg Dirksen/University of St. Andrews