Sesalci, torej tudi ljudje, smo sposobni obdelati svetlobo v tako imenovanem vidnem spektru, od koder je ta tudi dobil svoje ime. Znanstvenike medicinske fakultete univerze v ameriškem Massachusettsu je zanimalo ali bo te sposobnosti bilo mogoče kako razširiti in (zaenkrat) mišim omogočiti zaznavo višjih valovnih dolžin svetlobe. V ta namen so iz lektinov, posebne vrste beljakovin, izdelali nanodelce, ki so jih v obliki kapljic kapnili v oči laboratorijskih miši. Beljakovine so nanodelce vodile proti fotoreceptorskim celicam v mrežnici, ti pa so se nato prilepili nanje. In kaj so tam počeli? Postali so nekakšne nanoantene, ki so reagirale na skoraj infrardečo svetlobo (near-infrared light – NIR), torej IR-svetlobo z najkrajšo valovno dolžino, in jo spreminjale v vidno zeleno svetlobo, ki so jo fotoreceptorji lahko zaznali. Laboratorijski testi so potrdili, da so miši razlikovale in reagirale na različne vzorce svetlobe NIR, učinek pa je trajal približno dva tedna, nato pa brez opaženih stranskih pojavov izginil.
In kaj si znanstveniki obetajo od tega? Profesor Gang Han, eden od sodelujočih v projektu, je dejal, da bi lahko uporabljena nanotehnologija pomagala pri razširjanju znanja o tem, kako možgani interpretirajo vidne signale in s tem pomagati recimo ljudem, ki trpijo za barvno slepoto.
Raziskava je bila objavljena v publikaciji Cell.
Vir: University of Massachusetts Medical School