A to pomeni, da do zapiskov nihče ne more. Ne, lahko si jih ogledate, a preden vam odprejo s svincem obloženo škatlo, v katero so shranjeni, morate podpisati izjavo, da se zavedate nevarnosti in da zaradi morebitnih zdravstvenih posledic ne boste tožili francoske Bibliotheque Nationale.
Zakonca Curie sta seveda vedela, da obstajajo radioaktivni elementi, nista pa vedela, kateri vse so, še manj pa kako nevarni so. In zato so torij, uran, plutonij in podobni lepo ležali v epruvetkah in podobnih posodicah kar na policah njunega laboratorija in lepo svetili v temi kot »blede vilinske lučke«, kot jih je označila Marie v svojih (radioaktivnih) zapiskih.
Marie Curie je umrla leta 1934, stara 66 let zaradi aplastične anemije, ki je bila najverjetneje posledica izpostavljenosti radioaktivnim elementom. Hišo, v kateri je prebivala in kjer je bil tudi laboratorij, je vse do leta 1978 uporabljal Inštitut za jedrsko fiziko pariške univerze. Takrat so hišo začeli povezovati s porastom rakavih obolenj v okolici in jo izpraznili ter do leta 1991 le »opazovali«. Potem so se končno odločili in jo dekontaminirali, dokumente iz nje pa prenesli v Bibliotheque Nationale, kjer si jih je mogoče ogledati.
Vir: Open Culture, slika The Wellcome Trust
