Najprej je misli, da je za težavo krivo kaj drugega, predvsem na kakšno rastlino, kasneje pa je posumil, da bi simptome lahko povzročila ptica. Da bi preveril ali je to res, je dal v usta njeno pero in simptomi so se skoraj takoj vrnili. Nevede je torej odkril prvo strupeno ptico na svetu.
Pri vsem skupaj je zanimivo tudi to, da so istega leta enake težave imeli znanstveniki, ki so pripravljali telesca poginulih kapucink za muzejske razstave. Tudi oni so občutili otrplost in pekoč občutek pri rokovanju z njimi, vendar večina virov zasluge za odkritje strupene narave ptice pripisuje Dumbacherju. Domačine z Nove Gvineje je spraševal o pitohuiju in vsi so vedeli za njegovo strupenost. Imenovali so jo »smetiščni ptič«, saj je ob kuhanju povzročala neprijeten vonj in so jo uživali le v skrajni sili, ko ni bilo na voljo nobenega drugega vira hrane.
In kakšen strup se nahaja v telesih kapucinastega pitohuija? Drumbacher je vzorec poslal v analizo in izkazalo se je, da gre za nevrotoksin iz družine batrahotoksinov (BTX), ki so zelo močni nevrotoksični in kardiotoksični steroidni alkaloidi, prisotni v različnih vrstah strupenih žab in hroščev, zdaj pa očitno vemo, da tudi v koži, perju, kosteh in notranjih organih vsaj ene ptice.
Znanstveniki so o viru strupa pri kapucinkah veliko razpravljali, vendar je splošno soglasje, da ptice strupa ne proizvajajo same, temveč ga dobijo s hrano, zlasti s hrošči Choresine, ki prav tako vsebujejo ta strup.
Vir: California Academy of Sciences
